Ljudje si želimo in se po svojih optimalnih močeh trudimo, da bi bilo naše življenje čim bolj prijetno. Praznični čas, ki je pred vrati, pa ni prav nobena izjema. Vsi smo ranljiva in občutljiva bitja, hrepenimo po brezpogojni ljubezni, razumevanju, sprejemanju ipd. Želimo si biti videni, slišani, upoštevani. Pogosto pa imamo tudi občutek, da moramo ustrezati drugim ljudem in občim kulturnim zapovedim (čeprav nam ta način dolgoročno zelo škoduje), zato se pogosto znajdemo v notranjem konfliktu.
Ena od zelo pomembnih človekovih potreb pa je tudi potreba po strukturi v življenju, gre za t.i. lakoto po strukturi. V vseh nas je vgrajen nekakšen “driver” oz. gonilo, lahko ga opišemo tudi kot zapoved, ki narekuje ustvarjanje strukture iz t.i. kaosa v medosebnih odnosih.
Teorija transakcijske analize (TA) opisuje 6 možnih načinov, na katere ljudje strukturiramo svoj čas in odnose. To so:
1) Umik
2) Rituali
3) Razvedrila
4) Aktivnosti,
5) Psihološke igre
6) intimnost.
Pri intimnosti se nanašam na avtentične, pristne, iskrene medsebojne odnose in odnos znotraj in do sebe.
Če se pomikamo od umika (umaknem se vase, kar lahko zame deluje zelo blagodejno, saj to potrebujem ali pa umik enačimo z begom pred soočanjem z življenjskimi izzivi) pred proti intimnosti (naš procesni cilj v življenju, ko dosežemo avtentičnost, pristnost s seboj in drugimi) narašča tveganje, da bomo prizadeti, saj izrazimo, pokažemo tudi vse svoje ranljive dele; hkrati pa nas ravno to dela najbolj pristne.
V dotičnem članku zgoraj omenjene načine strukturiranja časa postavim v kontekst aktualnega prazničnega vzdušja.
Torej, če se navežem na imperativ veselega decembra, veselja, zadovoljstva, radosti, nas na poti do avtentičnosti, pristnosti oz. intimnosti z drugimi zmoti driver oz. nekakšna ponotranjena zapoved MORAŠ biti vesel, nasmejan, moraš nakupovati, podariti darila svojim prijateljem in družinskim članom, skuhati najboljšo večerjo itn. Naša kultura ima opisan ritual globoko usidran v sebi, driver kaj vse je treba in se spodobi naseljuje našo kolektivno zavest. Naredimo tako, ker se to pač počne, niti ne razmišljamo zares. “Vsi delajo tako, tudi jaz moram, tudi mi moramo”, nas pogosto vodi nezavedni avtomatizem. Če tej zapovedi ne sledimo, se pojavi nelagodje, morda občutek nepripadnosti družbeni skupnosti, vsak od nas pa vendar želi pripadati. Pripadati, biti ljubljen, spoštovan… to so naše bazične potrebe, da se psihološko počutimo dobro in nenazadnje tudi preživimo. Torej, izvajanje ritualov (vnaprej strukturiran potek komunikacije) v veselem decembru prinese ugodje, ker upoštevamo neke družbene norme. Ampak pogosto se zgodi, da se na koncu veselega decembra ne počutimo veselo, ravno nasprotno-marsikdo je na koncu utrujen, naveličan, morda celo depresiven. Torej, nekje je šlo narobe. Omenila sem tudi psihološke igre. Če jih povežem z imperativom veselega decembra, ko smo nasmejani, čeprav je to pri nekaterih samo maska – gre za ponavljajoče, tradicionalno funkcioniranje, ki se na koncu konča slabo, z neprijetnimi občutki (telesnimi in psihološkimi). V ozadju nas vodi “ena in edina” prava pot, t.j. da moramo nakupiti cel voziček, moramo vsem prijateljem kupiti draga darila, moramo kaj spiti, moramo se družiti, moram svojo izkušnjo nujno deliti na socialnih omrežjih… “sicer ne pripadam, ne bodo me imeli radi, ne bodo me sploh opazili” se oglaša podzavestna grožnja. Igramo decembrsko igro, ki se konča z vse prej kot srečno in radostno.
Naj opozorim, da v kolikor nam tovrstno decembrsko rajanje zares ustreza, res s srcem, iskreno vstopamo v veseli december, si znamo rituale razporediti tako, da nas ne izčrpajo, smo v stiku s tistimi, ki nam tu in zdaj zares ustrezajo… tu pa govorimo o intimnosti. O avtentičnosti, pristnosti, iskrenosti ki jo ponudimo sebi in svojim bližnjim, pri tem pa nismo obremenjeni s seboj četudi nismo popolni (kar nikoli nismo bili in ne bomo). Dovolj je, da samo smo. Brez potrebe po dokazovanju okolici. Gre za najlepši in izredno smiseln način praznovanja, ki pa ga najtežje dosežemo zaradi pomanjkanja ozaveščenosti in vseh naših ran (“šibkih točk”).
Pomembno je, da si tu in zdaj, ko se bližamo koncu leta, ko dobiva veseli december svojo največjo moč, znamo iskreno prisluhniti. Da se ustavimo, smo polno prisotni, opazujemo kaj čutimo, kaj potrebujemo in si potem to tudi ponudimo. Ali je to bogato obložena miza in darila pod smrečico, morda zabava v ožjem družinskem krogu ali pa se usmerimo vase, gremo na sprehod po gozdu, vzamemo v roke tisto knjigo, ki nas že tako dolgo čaka, si brez slabe vesti privoščimo počitek in naredimo samorefleksijo preteklega leta. Tu je opisan tisti pozitivna plat umika – za tiste, ki jih to kliče. Naj poudarim, da se teh preprostih, naravnih veščin učimo postopoma skozi celo življenje. Bistveno se je veseliti naših drobcenih napredkov.
Naj opozorim, da so med nami seveda razlike. Nekaterim bo odmik od množične norije deloval blagodejno. Še posebej tistim, ki imamo hiter življenjski slog in napolnjene urnike. Med nami pa so tudi ljudje, ki so osamljeni, v takšni in drugačni stiski. Tudi vsem v takšnih stiskah želim, da si v tem čarobnem času upajo prositi pomoč zase, pokličejo koga, ki ga že dolgo niso, pogovor ima izredno terapevtsko moč, da se vključijo v aktivnosti, dejavnosti, ki se v tem božičnem času množično izvajajo v živo in na spletu in na ta način poskušajo vsaj en korak iz nezdrave pozicije umika . Samodejavnost, radovednost, odprtost so prav tako progresivne stopničke do boljšega počutja.
Morda je sprva neprijetno, ker ni poznano, ampak v teh časih potrebujemo predvsem pogum, racionalen optimizem in pa vsekakor ljubezen, občutek pripadnosti. Pripadati ne pomeni samo biti pri večerji ob bogato obloženi mizi (včasih to sploh ne prinese ugodja), narediti tako kot nam velevajo “popolna” navodila kaj vse je potrebno kupiti… pripadati pomeni spregovoriti s kom, ki ti pomeni, slišati kako spodbudno in toplo besedo. To je prava intimnost, ki ustvarja naše življenje in konec leta dragoceno.