Za nami je intenzivno obdobje “veselega decembra”, ki nas je zelo intenzivno, prav nič subtilno vabilo, da si medsebojno podarjamo nešteto različnih potrditev. Kako se po vsem tem počutimo, ve vsak zase. Morda je resnično napolnjen, morda pa je izpraznjen, utrujen, naveličan. Mesec januar je znan po tem, da naznanja mamljive spremembe sebe, svojih navad, medosebnih odnosov, resnega premisleka kako naprej. V dotičnem prispevku pišem o smiselnosti nacepljanja novoletnih zaobljub in širšem konceptu okoli funkcije le teh – kdaj so te lahko zdrave navade in kdaj še ena neiskrena fantazija.

Veseli december in prav vsi z njim povezani imperativi prihajajo na višek svoje moči. Ljudje se jim skušamo (kot da nimamo druge izbire) po svojih najboljših močeh podrejati. Vodi nas driver kaj vse moramo, da bo ta čas prav posebno magičen. Vse te okoliščine so me nagovorile, da napišem kratek poljuden članek z namenom ozaveščanja naše lakote po strukturi časa in odnosov ter kako lahko na podlagi poznavanja naših (kolektivnih) zapovedi le te spremenimo v nekaj povsem drugega – pristnega, avtentičnega, intimnega, pomirjujočega. In smo na koncu praznikov izpolnjeni, ne izpraznjeni.