Ljudje se dobro počutimo zaradi različnih stvari v življenju. Blagodejno na nas vpliva, če storimo kaj koristnega zase ali druge, če poskrbimo zase oz. za svoje bližnje. Na ta način dajemo nekakšne potrditve sebi in drugim. Ljudje potrebujemo potrditve oz. dražljaje. Najbolj hrepenimo po pozitivnih, prijetnih potrditvah, ampak še vedno raje sprejmemo neprijetne kot pa nobenih.
Za nami je tako poimenovani »veseli december«, ki nas je zelo intenzivno, prav nič subtilno vabil, da si medsebojno podarjamo nešteto različnih potrditev v obliki pozornosti, toplih, optimističnih besed, objemov, pogledov, voščil, nekaterih zelo iskrenih in resničnih, pa drugih tudi vsakoletno avtomatiziranih… prav tako smo se obdarovali tudi z materialnimi darili, večerjami, druženji….
Kako se po vsem tem počutimo, ve vsak zase. Morda je resnično napolnjen, morda pa je izpraznjen, utrujen, naveličan.
Verjetno je marsikdo po bleščečem preživljanju/doživljanju vsega zgoraj omenjenega nekje okoli 2. januarja tradicionalno prestavil na povsem drug pol in se umaknil vase, v naravo, začel trenirati, zdravo jesti… ker telo in psiha vabita v nujen kontrast. Številni so se morda ravno privadili na počitek, ko je potrebno spet zaplavati v delovni urnik.
Mesec januar je znan po tem, da naznanja mamljive spremembe sebe, svojih navad, medosebnih odnosov, resnega premisleka kako naprej. Socialna omrežja so se čez (pol)noč pripravila na veliki skok zdravega ozaveščanja, kateremu je smotrno slediti, če želiš pripadati. Takšen je pač trenuten trend – novo leto, novi jaz. Tudi ti potrebuješ to – zamisli se in se zaobljubi, da bo leto, v katerega smo vstopili tisto tvoje, tisto pravo. Tokrat pa zares.
V našem življenju, mikrokozmosu, doživljamo vzpone in padce, naše razpoloženje niha, en dan smo bolj pozitivno, drugi dan pa bolj negativno naravnani. Tudi v sedanjih razmerah negotovosti precej nihamo. Tudi po veselem decembru lahko ostajamo zmedeni, nemočni, morda žalostni, negotovi… Vsak posameznik in kot družba. Težko kontroliramo zunanje dogajanje, zunanji svet, lahko pa se osredotočimo na tukaj in zdaj, na naš svet, naše življenje, našo malo skupnost najbližjih.
Ključno je izpostaviti povsem naravno in preprosto misel: vsak odrasli lahko poskrbi zgolj zase, regulira svoje funkcioniranje, odzivanje, odločitve ipd. Ena izmed odločitev, ki bi utegnila prinesti pozitiven izkupiček in za katero smo sami odgovorni, so tudi tradicionalne novoletne zaobljube. Naj ne bodo arbitrarno določene… naj bodo dolgotrajnjše, poglobljene, iskrene, naj se zgodijo kadarkoli to začutimo. Ni nujno, da januarja. Lahko pa tudi.
Nekateri uspejo biti optimistični in hkrati realni, racionalni, zato si naložijo male, dosegljive cilje. Če so dovolj notranje motivirani, jih uspejo tudi doseči in se počutijo v redu. Ponosni so na svoj dosežek. To jim poviša samozaupanje, samopodobo in še podkrepi notranjo motivacijo.
Problem je, če si nacepimo prevelike, preveč optimistične, racionalno tu in zdaj nedosegljive cilje – lahko bi jih poimenovali tudi fantazije, ki se ne uresničijo. Si lahko predstavljamo, da to ne deluje več notranje motivacijsko in tudi lastna samopodoba se zniža.
Je pa novo leto simbol upanja, da morda uspe. Upanje pa vedno umre zadnje, pravijo. In spet zbudi tisto notranjo motivacijo v nas, da spet poskusimo in sami sebi damo pozitivno potrditev – realno ali pa samo fantazijsko. Tudi to potrebujemo za svoje psihološko preživetje.