Telo čustvuje

Pravili so, da sta telo in duša ločena. Dolgo časa je bila ta misel zapečatena v miselnosti ljudi, postala je močan introjekt. Zasidrala se je v kolektivnem nezavednem, predzavestnem in sedaj pronicljivo leze v zavedno, kar se kaže v odnosu do samega sebe. Kljub temu, da je »znanstveno« ta fakt  o ločenosti ovržen, še vedno živi med nami. Kot parazit gloda bolj ali manj občasno, pri nekaterih primerih trajno, našo bit.

Današnji life style, enostavno, ni naraven. Od nas zahteva kompetentnost(i), ki jih sploh nimamo. Ampak mi vseeno prepričujemo sebe in celo vesolje, da jih imamo. Samonateg. Všeč mi je ta termin, čeprav, ko to moč besede zares začutim na sebi, me dejansko zares zaboli, kot en neprijeten nateg, npr. mišične skupine. Začutim na telesu-že samo moč ‘besedice’. Torej, občestvo naše družbe zahteva neprijazne, človeku tuje, nenaravne kompetence, zmogljivosti. Namesto, da smo pošteni do samih sebe, delamo ravno nasprotno – sami sebe zavajamo in si delamo t.i. medvedjo uslugo. Če si predstavljamo, da smo na nekakšni avdicijski preizkušnji  Ali si zmožen poskrbeti sam zase?, kjer bi bila najbolj cenjena vrlina dokazati in reči, ne zmorem in nočem mučiti ter nategovati samega sebe, rad se imam in želim živeti svoje življenje tako, da mi bo prijetno….ne, raje nastopimo kot nepristni nastopači, ki se pretvarjamo, da smo super heroji in znamo ter zmoremo vse… pri tem pa trenutno ne-vedoč zavežemo mlinski kamen za vrat in želimo skočiti na glavo v deročo reko. Ampak, hej, pa saj zmorem. Jaz sem heroj. Ups, nihče mi ni povedal, da Heroji umirajo prvi. Heroji česa smo? Nismo heroji, v tem primeru ne. Pač pa rablji. Rablji lastne srečne, zadovoljne, mirne, ljubeče eksistence.

‘Znano je’, da smo psihofizična celota. Zaključen geštalt. To je celotna foilozofija geštalt psihologije, ki so jo v 19. Stoletju začeli vse bolj glasno zagovarjati nemški filozofi in psihologi. Celota je več kot vsota delov. Razumsko, vsem jasno. Na čustvenem, čutnem nivoju pa precej ‘oblačno’. Še. Do kdaj? Kot razočarani borci za domovino, se zdaj kot razočarani borci svoje eksistence v imenu sebe in v imenu vseh so-bitij vprašam »A smo se za to boril’?« Po porodnem kanalu smo se sami plazili ven na ta utopičen svet, prestali tako rekoč najhujšo travmo (na srečo ali na žalost, kakorkoli pogledaš), ki se je ne spominjamo, ne zavedamo, kar me spet napelje k vprašanju ali je to dobro ali slabo; čeprav nekateri lahko ob tem podelijo neprijetne telesne senzacije, npr. tisti, ki se jim je popkovina ovila okoli vratu in je bila travma še potrojena. Nekaj je na tem- telo že tukaj prišepetava, »heeej, borilo sem se, da sem prišlo na svet, živet, ne še enkrat trpet«. Saj ne vem kaj je hujše…boj v porodnem kanalu ali boj v našem vsakdanu, v iskanju izgubljenega časa. Sploh ni važno.

Važno je zavedanje, da smo TUKAJ IN ZDAJ. To je pomembno. Čeprav vedno bolj pogosto nismo, NISEM tukaj in zdaj. Pa tudi geštalt se rahlja. Kako to boli.

Kako pa opišem to bolečino? Zdaj jo znam še kako dobro opisati. Gospa TESNOBA ni od muh. Koliko prispodob lahko tu navežem. So precej na mestu, jih čutim. Zakaj jo nazivam z Gospa? Ker jo gre spoštovati! Kakšen bistroumni nesmisel, bi rekel kdo. Smisel ima naša prijateljica, včasih ji rečem rešiteljica Tesnoba. Opozarja me, že doooolgo časa, vsak dan, da nisem prijazna do sebe. DA padam na avdiciji že lep čas. Prav srce boli. Metaforično in biološko. Stiska v prsih, naporno, garaško delo je porabljati toliko energije, da dosežeš optimalen dihalni vzorec. Globok vdih skozi nos v moj core, osrednji in temeljni del telesa ter forsiran izdih skozi pol priprta usta, ki splošči moj abdomen, rebra potaplja v trebušno steno – kot da dajem umetno dihanje, tako forsiran in intenziven izdih. Ha, saj res dajem, umetno dihanje, sebi. Drugače ne bi preživela. Začutim koliko gre energije pri tem. Vse zaloge izčrpam, redno vsaki dan. Ne ostane nič, za skrinjico svojega zaklada. Ne ostane energije za prijetne reči, uživanje, za življenje tako rekoč. Opa, beseda uživanje! Kaj je zdaj to? Kakšno uživanje. Delaj in trpi. To nam je zapisal in subtilno zapovedal, usidral v naše kulturno kolektivno nezavedno, že Cankar. Cankarjanske matere. Kamorkoli se ozrem, vidim cankarjankse matere. Tesnoba se ojača. A smo se za to boril?

Ljudje mečejo v isti koš hruške in jabolka. Uživanje življenja in hedonizem-čemur jaz pravim raje objestnost. Pogosto slišim reči svoje vrstnike  v smislu »Zdaj pa moram nehati zabušavati. Zdaj se moram pa zresniti, dost je blo uživancije. Moram kej delat.« Uff…kako močne besede…MORAM MORAM MORAM…Kot bi mi padla ena deska na hrbet, prav zares. Kaj moramo? Zakaj moramo? Čemu ali komu na čast? Če nekaj moraš, roko na srce, ni po tvoji volji, ni navdihujoče, ni sproščujoče, pač pa je začinjeno s pošteno grenkobo in trpljenjem. Ta moram je postal trdovratna navada v besednem zakladu ljudi, in spet najdem globalni introjekt. Naučili so nas, da Moramo! Od malčkovih let, ko se še niti nismo dobro zavedali sebe, kaj šele sveta, nam je nekdo, ali je bilo več teh, nekje, v danem (ne)zavedajočem momentu pritisnil pečat, zapoved ali več teh: Moraš! Bodi popoln, Bodi močan, Potrudi se, Ustrezi, Pohiti. Drugače, če boš te zapovedi kršil, te ne bomo imeli radi. Hm, tukaj mi diši oz. bolj smrdi pa krščanski tradiciji: bolj ko boš trpel, bolj se boš nekoč, po smrti…. (uf, sedanjosti tukaj ne čutim, neko oddaljeno prihodnost, ki me ne zanima) radostil. Pa četudi je vedno več ateistov in vedno manj »pravih« vernikov (je pa poplava tistih površinskih, kontroverznih bitij, ki jim vera ne služi za nič drugega kot za izkoriščanje le te v boju proti naprednejši miselnosti, naprednejšem načinu življenja, bolj liberalnem, bolj prijaznem svetu…a to ni moj namen, da se ustavljam pri tem, morda kdaj drugič), je ta subtilna krščanska tradicija precej pronicljiva vse naokoli. Morda ne gre pri tem samo za vpliv vere, čeprav je precej močno zasidrana v naših koreninah…na splošno je potreba po trpljenju vse naokoli. Mazohizem. Sede. Veliko se govori o povečanju samo-poškodbenega vedenja (med mladimi??)- rezanje, stradanje, droge, alkohol..vse to je grozno, duševna motnja, stiska, potrebna je strokovna pomoč, morda psihiatrija…Aja, kaj pa iti preko sebe, pustiti da stres preplavlja našo bit, da nimamo časa in energije zase, da ne vemo kdo sploh smo, kaj čutimo, kaj si želimo, da si ne priznamo, da želimo samo sproščeno biti, tudi kdaj uživati…ne, to pa life style pač ne dopušča. Hm,…tell me more about it. Samonateg.

Saj to…SAMOnateg. »Najhuje« pri vsem je pa najhuje to, da na koncu dneva v resnici ni subjekta ali objekta, ki bi ga lahko krivili za naše (ne)zavedno ´selfmučenje’. Sami smo odgovorni za svoje življenje, počutje, izkoriščanje časa tako lepega in kratkega življenja. Na nas je, da se odločimo kaj bomo počeli s tem neprecenljivim darom, ki se nam včasih (pre)rado zdi kot nepotrebno breme…da, tako nizko lahko zdrsnemo. Najtežja naloga v življenju je, odločati se, sprejeti lastne odločitve. Kaj je hujšega, kot ko ti starši rečejo, »sam se odloči, saj boš ti s tem živel(a)«. Kako kruto…se sliši. Ampak takšni starši naredijo otroku uslugo-da se bo znal v odraslem življenju sam odločati in stati za svojimi odločitvami…ne pa prenašal te naloge na neke druge ljudi okoli sebe. Če ostanem pri tem, da je to najtežja naloga. Ja, je. Ker je tako težko reči NE zunanjim zahtevam, reči ne drugim, zato da v bistvu rečeš DA sebi. Joj, pa to je prepovedano. Kaj nimam v zibelko položene zapovedi Ustrezi! ? Tu nekaj ne bo šlo skupaj…tega ne smem! Ne smem, ker me ne bodo imeli radi, ne bodo me cenili, to ni prav, to je outsidersko, reči sebi DA, zase poskrbeti, se zavarovati, se s polnim zavedanjem pocrkljati. Nočem biti outsider. Nihče v resnici noče izstopati. Tako bolj udobno je biti del čredice. Ne, egoist pa že nisem, narcis pa še manj! Daleč od tega….zdrav egoizem je potreben za našo bit…hodi z roko v roki z življenjskim libidom-slo po življenju, bivanje v polnosti. Reči sebi ja, ko to potrebujem, brez da škodujem drugemu, pomeni živeti življenje pristno. In to še kako vključuje tudi uživanje, svobodo. Če se navežem na zgoraj, ne, ne mislim na objestnost. Velikokrat se ti pojmi konkretno zamešajo. Objestnost je ponovno izguba stika  s samim s seboj. Tu gre za drug ekstrem. Garanje in odrekanje prijetnih stvari sebi ter hedonizem, objestnosti, razgaljenje samega sebe…različno zavita paketa na istem polu. Prvo je odrekanje prijetnim, sproščenim stvarem, drugo je nemočno predajanje užitku… na drugi dimenziji pa je pristni, čisti užitek. Veš kdaj, kako, zakaj si privoščiš užitek. Pravzaprav bi bilo za pravo blagostanje na mestu uživati večino časa. Uživati v življenju, delu, v izbrani socialni mreži, v izbrani primarni ali sekundarni družini, v prostem času, v vseh življenjskih obdobjih…oz. boriti se za uživanje življenja, ko  ta namerno ali nenamerno, zavedno ali nezavedno izpuhti…za to smo se boril’.

Kar pa ni lahko. Ni lahko najti nekoč, nekdaj, nekje izgubljen pravi self, kontakt s seboj. Niti najmanj pa ne v današnjem času stresa, poplavi nepotrebnih, škodljivih dražljajev. Tega umetno ustvarjenega stresa. Ni potreben. Ni potreben za napredek posameznika, ni potreben za napredek družbe, ni potreben za kvalitetnejše življenje vseh bitij, za obstoj Matere Zemlje. Nasprotno..je tihi ubijalec. Je kot parazit, ki gloda od znotraj. Čas oz. pomanjkanje tega je postal(o) kot rak, ki se naseli v organizmu in te, če nimaš kontakta s seboj, po tihem ubija. Saj te telo opozori. Sprva tiho šepeta, potem glasek malo naraste, glas konkretno opozori, vpije, kriči, telo že boli, ga trga, ni več funkcionalno, v skrajnem primeru izgubi bitko in telo in z njim še duša za vedno zapreta oči…zakaj? Kaj se je pa zgodilo? Absurdno začudenje. In iskanje vseh možnih razlogov. Samo tega najbolj verjetnega nočemo uvideti.

Zato pravim prijateljica in rešiteljica Tesnoba. Ona je tista, ki opozarja, ona je glasek. »Heej, Ti, reši me, še je možnost, da si prijazna s svojim telesom. Daj, poskusiva skupaj najti notranji kontakt, dajva, zaživiva«, se oglasi telo. Definicija tesnobe, ki  mi jo je enkrat lepo predstavila oseba, ki mi pomeni enormno in mi je tudi pomagala odpreti z nekaj ključavnicami zaklenjena vrata do same sebe, se opiše nekako takole, preprosto: Veliko stresa, stresenega in vtrtega v telo minus kisik. Stres kot psihološki parazitski dejavnik, ki pobere toliko moči, da se biološki primarni proces DIHANJE pošteno tako rekoč zakrči. Čisto se popači. Neko blago plitko dihanje v prsa, ko se zasledim da včasih samo vdihnem, izdiha in s tem izločanje toksinov, stresa, skrbi, tenzije pa ni, ta proces sploh ne steče! Še tisti kisik, ki pride v pljuča, v moj power-house, se spremeni v neko onesnaženje in pleše znotraj telesa ter se zaletava v trebušno steno in vse povprek, nakopiči se v pljučih, srcu… Ali pa se pojavi drugi vzorec- ko sploh ni vdiha, samo plitko izdihavanje, izčrpavanje vseh molekulic kisika. Odsotnost kisika, obilo stresa, napora, bremena, ki ga telo ne fizično ne psihično ne prenaša povzroči v telesu stanje hudega šoka! Tesnoba kriči!!! Še zadnje atome moči koristi, da bi jaz mogoče le slišala.

Takrat se zgodi druga stopnja procesa-intenzivno globoko trebušno dihanje. Globok vdih skozi nos, konkreten izdih skozi usta. Boj za kisik okoli mene in skrb zase, da se ta kisik v spremenjeni obliki toksinov in tenzije ne naseli v telesu, zato ga forsirano izdihnem navzven. Ob vdihu prijeten moment, ki ne ostane dolgo, hitro rabim novo dozo. In tako naporno dihanje, da sploh ostane telo v nekem zdravem stanju, da te ne zaduši od tesnobe, diham tako vsak moment dneva. Dogajati se začne tudi v »sproščenih« trenutkih. Telo je bilo predolgo zakrčeno s stresom, tesnobo. Tesnoba je vpila, da želi ven…pa kletke ne odprem. Tako dihanje, ki je tako kot sem zapisala zgoraj, primaren, tako svet proces, postane mučenje. Tako globoko in zavestno dihati je težko, je naporno psihično in fizično. Iščem poti kako priti iz tega addicted območja.

Glej glej, pride obdobje, ko stres malo popusti oz. drugače povedano, se ga otresem. Zavestno. Ali pa imam srečo ter okoliščine nekako nezavedno popeljejo v stanje počitka za telo in duha. Bolj ko opazujem sebe, življenje, bolj ugotavljam, da je precej nespametno in nezrelo se zanašati na okolje, na druge, da ne bodo sprožali stresnih situacij v meni. Ponovno samonateg. Ni funkcionalno in precej neprijazno ter nespametno je živeti s filozofijo, da je stres sprožen od zunanjih dejavnikov. Čeprav zares tako deluje na prvi, površinski pogled oz. se čuti na površini. To je takšno mučenje…da je tvoje blagostanje kreirano od zunaj… že to sproža tesnobo-kdaj bo spet v mojo hišo nenapovedano zakorakal stres in bo tesnoba začela zopet kričati, spuščati tako zelo neprijetne zvoke, telo pa bodo bičale neprijetne senzacije. In ko spet prikoraka nepovabljen gost, po imenu Stres, kar se dogaja ves čas, in se bo dogajalo dokler tega zavestno in ostro ne zaustavim, spet povzroči mini travmo…, stres na stres, tesnoba na tesnobo… kumulativne travme… dalj in manj trajajoča obdobja, ki se ciklično vračajo in ubijajo…V krču sem.

Travmica na travmico je lahko še hujša od Velike travme, enkratnega večjega distresnega dogodka. Ker pri tem se vsaj veš na kaj oprijeti, kje je eksaktna težava, lažje si razlagaš pojav občutij skrajne neprijetnosti. Pri malih travmah pa imam zopet introjekt, ah, saj ni tako zlo bed, kaj se še vse hujšega dogaja po svetu…In nadaljujem predajanje stresu. Jem ga z veliko žlico, čeprav mi ni najljubšega okusa…

Problematična z velikim P so tista obdobja zatišja…ko se malo zunanje situacije umirijo (odvisnost blagostanja od zunanjih dejavnikov)-status quo. Tesnoba potihne. Vse deluje kot, da je vojne konec. Namesto, da bi uživala v tem stanju in ga poskusila kar najdlje ohranjati, bila prijazna do telesa, do sebe, bila hvaležna materi naravi, da me dosedanji šoki stresa niso čisto uničili, da nisem (še ali že) izgorela, da je bolečina odšla – ker sem jo prosila in obljubila, da če le odide, bom prijazna do sebe, ne bom se več izpostavljala na minskem polju….obljuba je tam in takrat iskrena, obljubljam telesu, da bom od sedaj naprej na prvem mestu, da ne bom več hodila preko sebe, obljubljam, prisegam in mislim povsem, povsem iskreno.

Telo mi zaupa in da novo priložnost. Oh….kako olajšanje! Živeti mirno, živeti na izi, reči okolici NE, sebi JA…a je to sploh resnično stanje? Mar ziher ne sanjam? Joj, kako prijeten je ta lahek korak, uživanje v življenju, biti v kontaktu s seboj, iskreno zavrniti vse ‘nebodijihtreba’ napore. Zavestno biti pri tem kaj/kar je dobro zame. Zdrav egoizem je čuječ. Odraslo ego stanje vodi ples vsakdanjega trenutka…vsi nepotrebni in škodljivi introjekti, barikade do mojega pravega jaza so zradirani, konkretno zaklenjeni z verigo v svojih kletkah. Zavestno zelo uživam. Hočem TO!!! Ja, za to sem se borila, točno za to!

Potem pa zopet, nimam pojma, kdo ali kaj odklene kletko negativnih introjektov, zapovedi in prepovedi od nekoč, nekdaj od nekod. Verjetno naredim to sama. Tako močno me glodajo, da jim odklenem kar sama. Ne, ne gre spati na lovorikah. To je očitno utopija.

Ne bom  (več) (po)skrbela zase, rekla drugim NE in sebi JA. NE MOREM ali NOČEM? Ne morem, ne morem biti nežna do sebe, moram, moram biti nežna do drugih. Zopet se plazijo zli glasovi iz jame nezavednega. Ali nočem? Moj pravi jaz noče, noče, noče, joče, joče, joče, ko vidi, da v daljavi prihaja Tesnoba…drvi vsa jezna in užaloščena, razočarana, da zopet odklepam introjektom in zopet mučim telo, sebe…Tokrat bo še bolj pritisnila! »Punca, kaj je s teboj?« Mi žalostna zašepeta. Njena naloga je, da me opozori. Namesto sproščenega osvobajajočega dihanja, hlastam za zrakom. Spet. Zakaj, zakaj sem spet to dopustila. Opazujem in sprašujem se kaj se dogaja. Žalostno, ampak jasno mi je, kaj delam. Ne vem pa še kako to naredim. Vem od kod prihaja ta pulz, tenzija, a sprašujem se vsakič znova kako to dopustim, kako to naredim, kakšna taktika je sedaj to.

In grem zopet skozi obdobje kumulativne »Travmice«. Oh, trpeče in poznano hkrati. To! Poznano! Tega sem navajena. Kljub temu, da je težko, navajena sem. Stanje pomiritve je prijazno, sladko, vabi, a je nekako še nepoznan, ne-potipan teren. Ali ni še čas, da ga grem odkrivat?  Ali me je strah iti v neznano? Grem raje še malo nazaj, »domov«. Ojoj, kako neprijetno spoznanje. Težko delo me čaka…tipati, podajati se v neznano, pa čeprav je tam prijetno. Ves čas iščem dražljaje…akcijo, da se nekaj dogaja…raje močni negativni, kot blagi pozitivni dražljaji. Človeška narava. Človeška fizika.

Vendar ta obdobja s Tesnobo so vedno težje prebrodljiva. Gospa Tesnoba daje vedno hujše lekcije, da bi ja kaj zaleglo. Dihanje postaja garaško delo. Dih ni več spontan, ampak še kako načrtovan, zahteva grozovite napore, pokuri vse kalorije. Pokuri več kot dobi. Kje naj (še) vzame?

Čeprav me v prsih in v srcu dobesedno boli, Hvala vesolju, da prihaja Tesnoba. Da se vsaj čutim. Čutim se, obstajam. Kljub trpečim senzacijam mi daje občutek sebe. Živim!      Še sem tu. Pravzaprav Tesnobo vidim kot oblačno nebo, ki se nekje v daljavi odpira sončnim žarkom, oblački počasi koprnijo…je upanje! Boli, ampak grem v smeri rešitve. Tesnobnost ni črna, mračna, obupana, brez energije, pasivna…niti najmanj. Nasprotno. Daje upanje, da se spet povežem, najdem in zaživim. Nekje v daljavi se dogaja vse to….namen tesnobnosti tiči na višji sferi, ki je v trenutku dogajanja morda ne čutim, ne razumem. Ampak ima z menoj višje, dobronamerne načrte. Po daljšem druženju z Njo sem to ugotovila, še več, začutila. Hvaležna sem za to, neizmerno hvaležna. Če ne bi prišla in me opozarjala kako ne znam poskrbeti zase, bi zgubila s tik s seboj, izgubila bi sebe. Na več nivojih. Psihičnem in telesnem. Kar naenkrat. Disociacija. In puf. Nenapovedan trenutek bi izpil življenje v meni.

Pa kljub vsemu, vsemu zavedanju, ko sem v stiku s seboj, se na tesnobo adaptiram. Postane vsakdanje, to hlastanje za zrakom, za svojo bitjo. Navadn’. Saj sem močna, saj sem trdna, ‘žilava’, ne bom se vdala kar tako, toliko sem že zdržala, bom pa še to. In spet, moj self odplava…sploh ne vidim več kako mi vneto maha, da bi ga le prišla iskat. Zanemarim svoje primarne, avtentične potrebe, občutke, čustva, želje. Lebdim v nejasnosti, nekaj mi ni všeč. Kot bi mi nekaj ali nekdo posrkal mojo – pravo dušo, mojo življenjsko energijo, libido. Kot bi prišel na plan alter ego, neka brez-življenjska persona. Nisem to jaz. Pa vseeno živim v tem telesu, v tej človeški pojavi. Trpi in tiho bodi. Pravi moj neprijazni del sebe, moje starševsko ego stanje. Kot mala punčka, moje otroško ego stanje se vda, skrči in pač samo je. Biva, toda brez zavedanja kaj se zares dogaja. Kaj hoče, kaj potrebuje. Raje se skrči, manj boli. Tesnobe je že navajena, kaj ji bo. Pač, težko diha, pač vsemu ustreže, pač ne zmore pristnega nasmeha…

Ko tesnoba nima več moči, ko še ona izgubi bitko, pridejo na vrsto posebne, radikalne okrepitve. Čakajo v ozadju vse dokler ni zares nujno. Takrat, ko je jasno, da mala punčka ne bo znala poskrbeti zase, da pravi Odrasli jaz noče ali ne zmore priti na pomoč. Takrat, se oglasi Telo! Začne kričati od bolečine, od neprijetnih senzacij. Aktualno se temu reče psiho-somatika. Fizično nekaj boli, nekje v telesu ni nekaj prav, do te mere, da ne morem več ignorirati.  Vsakič znova upam, da bo samo od sebe minilo. Kakor je prišlo bo tudi šlo…včasih se res to zelo hitro zgodi in ker traja tako kratko obdobje, pozabim na ta neprijetni dražljaj, potisnem ga v nezavedno. In se naučim – ko naslednjič zaboli, da bo že minilo.

Hm…včasih pa ne želi popustiti…. Še huje postaja. Ni in ni bolje, ne glede na to kaj poizkusim, da odtrgam bolečino stran. Takrat ko je hudo, sploh ne vem kako funkcionira zdravo, sproščeno telo. Sploh se ne morem spomniti kako je takrat, ko si brez bolečine. Tako je lepo, prijetno, si pravim, da sploh ne znam takrat ceniti tega. Ja, ko se počutim OK, ne znam tega ceniti, ugotavljam, kakšna vrednost je to, kakšen zaklad. Ko me potem bolečina naposled spusti, ugotovim, da je to vse kar rabim- biti brez bolečine in neprijetnih senzacij. To je, kar si želim. Fraza – važno, da smo zdravi, še kako drži in v svojem jedru ni floskula. Ko se po obdobju bolečine moje telo spet počuti lahkotno in hvaležna sem, da je tako lahkotno in tako prijetno v njem, pozabim na bolečino od prej. In spet funkcioniram na način, za katerega se s Telesom nisva dogovorila. Kršim pravilo, grešim. Pozabim kako je telo trpelo. Včasih, ko se izgubim, ko izgubim stik s seboj, se disociirata moja duša in telo; ko nisem OK, ko nisem v Odraslem ego stanju, sem do telesa še nalašč neprijazna- »Trpi!«. Tipični obrambni mehanizem projekcija… jezo, razočaranje, obup zaradi zunanjih dejavnikov (živa in neživa narava, ali zunaj, včasih tudi znotraj mene) usmerim na telo. Telo »pokasira« za grehe drugih. Za grehe mojih odločitev, ne-nazadnje. Težko spoznanje, a tu je resnica. Za svoje počutje, življenje si odgovoren sam, sem odgovorna sama. Sprejemanje odločitev je ena najtežjih nalog v življenju. Kar se odločiš, katerokoli pot izbereš, ti si jo izbral/a. Uf, se zasledim, da pišem v drugi osebi-nekako je to lažji način, manj osebno, manj dotakljivo. A se takoj zavem, da pristno izražanje poteka v prvi osebi. Govoriti hočem v prvi osebi – težko, ampak bolj je katarzično, razbremenjujoče na koncu dneva.

….Torej, ni dovolj kratek opozorilni bolečinski znak. Ne izuči me. Tesnoba zopet skuša vskočiti in mi da zadnje upanje, da se zavem svojega početja in zanemarjanja same sebe, nevarne navezanosti same s seboj…pa je Tesnoba še prešibka, prešibka zame. Navajena sem hard, še bolj hard pristopov. Tesnoba je že za dobro jutro. Nimam kaj, tam bo še čez cel dan, Gremo se mučiti in podlegati stresu naprej. To tako dobro znam. Imam dobre kompetence na tem področju. Po določenem obdobju se tudi Tesnoba vda. Ne zmore več, vidi, da njena ‘prijaznost’ ni zalegla. In zgodi se prej omenjen radikalni ukrep. Pojavi se bolečina telesa. Kjerkoli. Tam kjer telo, ve, da me bo ustavilo v mučenju same sebe. Tam, kjer se bom sesedla od bolečega spoznanja kam sem s svojim preko sebe pripeljala. Do situacije, ki se je bojim, do trpljenja v svojem in s svojim telesom. Telo se žrtvuje, samega sebe žrtvuje, da se jaz zavem, da tako delovanje ne bo v redu. Ne bova ne jaz ne telo (jaz sem tudi telo) zdržala. Pravzaprav je prijazno, dela dobro delo – morda bo pa še tole pomagalo pred grozečim uničenjem….

In ja. To pa me ustavi. Prišla sem do točke, ki pa me ustavi pred disociiacijo, pred tragičnim pay offom. Hvala….hvala, da obstaja način, ki me prebudi iz nočne more. Ampak, takrat pa je hudo. To ni prijazno in prijetno opozorilo. To je še eno prijazno opozorilo, oblečeno v kazen. Navzven deluje kot kazen, a je v svojem bistvu tako zelo prijazen pojav. Hvala, Telo! Ampak mi je hudo, boli, trpeče je. Zdaj pa sploh ne vem kako je takrat, ko je telo OK. Ali sploh še kdaj bo? Se sprašujem. Ali bo bolečina minila? Takrat objemam boleči del telesa, nazadnje so bile to noge. Pogosto so to noge. Moje noge, ki jih tako mučim…z mislijo, da delam dobro. Včasih jih prav zaničujem, zelo sem neprijazna. Trpite, noge, trpite. Ve ste krive za težave… Projekcija.

Objemam noge, opravičujem se in srčno, iskreno obljubljam, da ne bom več tako stroga, da bom prijazna. V trenutkih bolečine in trpljenja iskreno prisegam, da se ne bom več znašala nad njimi. Prosim, moledujem, naj bolečina gre. Najhuje je, ko ne vem od kod bolečina…da ni morda organski vzrok? Vedno poskrbim, da preverim. To sem se naučila od drage osebe-»Preveri stvari, kaj se dogaja.« Bolečina je pogosto zelo nerazložljiva, se seli, je difuzna…popolnoma popusti, zatišje pred viharjem in spet useka kjer najbolj boli. Preverja me! Ali bom držala obljubo? Ugotovim, da je psihosomatika ena najbolj nenavadnih pojavov in najbolj težkih, saj deluje kot da je nekaj fizično narobe, bolečina je pristna, ni fantomska! A nobenega vzroka se ne najde. Kar je v bistvu OK – pravim si, da psihično se znam obvladati, sama. Vem kako poskrbeti. Na telesnem nivoju – zdravnik pa nisem, tu pa me je strah, ne bi si znala vedno pomagati sama. Telo hočem imeti v svoji celoti. Ne prenašam bolečine, fizične bolečine se zares bojim; psihično bolečino sem se naučila prenesti, na to sem že adaptirana-tesnoba me ne pripravi do tega, da se umirim in poskrbim zase. Čeprav je grozno težko hendlat. Fizična bolečina-to pa me ustavi, preko tega pa ne grem. Hvala materi naravi! Našla sem svoj stop-svoje ogledalo kaj počnem, kadar odplavam stran od sebe, se utapljam v delu, upoštevanju drugih pred sabo. Na koncu dneva se bolečini zahvalim – bolečina je način čustvovanja telesa. Telo čustvuje. In kot človek z ogromno empatije, preko tega ne morem. Ne morem spregledati Telesnih solz, ranic, njegovih žalostnih oči, pristnega razočaranja in strahu, skrbi ga zase in zame. Tu me ulovi. Odzovem se in zavem kam grem…ko občasno krenem po poti k žalostnemu izkupičku, scenariju za katerega se nisem borila, ko sem lezla skozi porodni kanal.

A smo se za to boril’? Za bolečino in trpljenje in zapuščanje samega sebe, zanemarjanje svojega Otroka? Kadar nisem ravno gotova glede odgovorov na ta zahtevna, pomembna vprašanja, mi telo priskoči na pomoč. Telo čustvuje in me opozori, prijazno me povabi nazaj na pot proti lastnemu jazu, po poti prijaznosti, negovanja, uživanja s samim s seboj. Pelje do ljubezni do same sebe. Ljubezen do same sebe, to je pot in večni cilj. Mali cilji ljubezni, ko dosežem enega, v daljavi maha že drug. In ta pot je prijetna. In če sem v svoji preteklosti hodila po gromozanskih ovinkih, sedaj hodim ali skušam hoditi čim bolj naravnost, in ok je občasno malo zaviti s poti in jo spet najti. Življenje ni črno-belo. Je pisano, ima tople odtenke.

Imeti sam sebe rad, to je največji dosežek v življenju. Telo, hvala ti, ker me na to spomniš. Hvala za tvoja iskrena, avtentična čustva.

Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.