Kako izstopiti iz adrenalinskega vala? | cba – cultural broadcasting archive (fro.at)
KAKO SE SE NAVADITI IN PREPUSTITI DOPUSTU?
Živimo v času izredno hitrega tempa, naš vsakdan je zapolnjen do zadnjega kotička, pravzaprav dneva večinoma ne znamo preživeti brez urnika. Načrtovanja dneva se ne poslužujemo samo na delovnem mestu, v službi, pač pa ga nezavedno prenašamo tudi v prosti čas.
Recimo… ob 15h končam službo, ob 15.30 se dobim s kolegico na kavi, ob 16h poberem otroka v šoli, ob 17h mora biti pripravljeno kosilo, ob 18h grem na pilates, ob 19h se ustavim še pri mami, da ji pomagam na vrtu…. In mogoče se vmes zasledim, da pozabim dihati…ko se pa zvečer vrnem domov in se sesedem na kavču, da si pogledam en fajn film, po 5 minutah zaspim…
Opisala sem en izmišljen urnik, ki pa v svojem bistvu posnema vsakdanjik sodobnega človeka. Dejansko je tako življenje postalo avtomatizem, kar pa ni ravno spodbudno za naše psihofizično blagostanje. Spontanost in fleksibilnost, ki sta ključni za kvaliteto bivanja v takšnem tempu ne prideta do izraza.
To, kako se založimo z obveznostmi in kako nam zapolnjen urnik osmišlja življenje in daje občutek, da smo nekaj vredni le če stalno nekaj delamo/urejamo, smo stalno v gibanju in akciji, postaja zaskrbljujoče. Današnja družba nam daje nenapisano in subtilno sporočilo, da si vreden samo če nekaj delaš. Morda smo to sporočilo/zapoved prenesli od naših prednikov. Gre za kolektivno sprejeto vizijo, ki je prodrla v naš ustroj. Včasih je bila velika vrednota družina in ljubezen, danes je delo in uspeh precej višje na lestvici.
Tu bi se lahko morda malo zamislili, ustavili in zaskrbeli.
Saj v bistvu sploh ne vemo, kaj se nam dogaja vse do velikega poletnega dopusta. Dopust pokaže vse naše t.i. šibke točke, nas razgali, pokaže nam našo pravo kvaliteto življenja. O čem govorim?
Verjetno se je večini ljudem že zgodilo ali pa se ravno zdaj dogaja, da so končno prišli na dopust pa se sploh ne počutijo, da so na počitnicah. Kar naenkrat se natrpan urnik spremeni v svobodo bivanja, tempo pa se ima možnost upočasniti na najnižje obrate. To je naša ideja in najboljši scenarij. Ampak nekako ne pride do kompatibilnosti pri tem: med našim adrenalinom/adrenalinskim valom, ki še ni popustil in lahkotnostjo bivanja, ki nam jo ponujajo morje in hribi in podobne pravljične destinacije.
Tema je več kot aktualna takole sredi julija, ko se večina pripravlja na pristen odklop. Preden gremo na dopust si govorimo kako se bomo odklopili, delali nič in se zares spočili. Namesto občutka relaksacije, miru, spokojnosti, pa nas pogosto popade ogromen občutek praznine, depresivnosti, tesnobe, razočaranja. Kako je to sploh mogoče?
Govorim iz povsem praktičnih izkušenj ljudi in nikakor opisano ne velja za vse posameznike, gre pa vseeno za zelo pogost, množičen pojav. Ljudje se hitro navadimo na stil življenja. Pa čeprav je ta v svojem bistvu neprijeten (kot sem prej opisovala napolnjen urnik pa potem zelo aktualna prilagoditev na Covid razmere – sprva smo se upirali, zgražali, bili prestrašeni, potem pa nekako sprejeli dane omejitve, ki so nam najprej predstavljale grozo in si nismo mislili, da se bomo nanje sploh lahko kdaj navadili, pa smo vendarle se).
Ljudje se bomo avtomatsko nagibali k poznanemu, pa čeprav neprijetnemu (sledenje natrpanemu urniku, saj se to pričakuje, sovpada z normami) kot pa k nepoznanemu in prijetnemu (recimo ležanje na plaži brez skrbi kdaj bomo kuhali kosilo in odvrgli uro v najgloblji predal kovčka). Čeprav je kar malce absurdno, toda tudi na počitnice/dopust se moramo navaditi.
Po izkušnjah sodeč, je prvi teden dopusta napolnjen s tesnobo, praznino, nemirom. Fizično smo na plaži, v mislih smo še v pisarni. Telefon in wifi sta še kar nujna. V drugem tednu se telo že malo bolj umiri, urnik postane malo bolj razpršen, večerjamo že bolj po občutku ne glede na uro, več je spontanosti, tesnoba in neprijetne misli izginjajo. Pojavi se občutek, da smo daleč stran od doma, službe, obveznosti, postaja vedno bolj prijetno. Smo bolj sproščeni, adrenalinski val popušča. Šele tretji teden se začne občutek pravega dopusta, relaksacije, miru. Ne zanima nas kaj se dogaja po svetu, niti ne želimo vedeti. Počivamo in smo umirjeni. Absurd vsega pa je, da se za večino ljudi tretji teden dopust konča. Mogoče se sliši malce šaljivo, ampak gre v bistvu za sodobni dopustniški problem. Če pa v teh 14 dneh pada še dež, ali pa ves čas preverjamo stanje novih covid okužb, potem je pa dopust še dodatno stresen. Torej vsi ki dopustnikujejo tri tedne in več so po raziskavah sodeč nekako na boljšem. Prav tako tisti, ki se odklopijo od socialnih omrežij.
Vendar ni moje sporočilo to, da dopust manj kot 14 dni ni pravi dopust. Lahko je, odvisno je samo in zgolj od nas samih, naše percepcije, psihološke priprave. Vedno smo mi tisti, ki lahko poskrbimo zase in krepimo notranji lokus kontrole.
Zato je ključno ozaveščati to področje, čemur je namenjena ta dotična oddaja. Morda je smotrno o dopustu razmišljati že prej, se mentalno pripraviti na delati nič. Dobro je to trenirati že kdaj prej doma. Da začutimo, da to obstaja in se zagotovo da. Pomembno je vse moteče dražljaje dati čim dlje stran od sebe, kajti če bo kaka informacija želela k vam, bo gotovo našla pot. Ves balast pa je dajte stran.
Kajti počitek postaja zelo pomembna vrednota. Ponudimo si ga pa lahko le sami. Pogosto imamo občutek, da nimamo moči, da poskrbimo zase, da nas ves čas nekaj in nekdo moti. Zrelo je razmišljati, da čeprav se morda na prvi občutek zdi drugače, ampak smo sami odgovorni za svoje počutje. Če smo si izborili dopust, dajmo na njem uživati. Tako bomo tudi svoje obveznosti po počitnicah raje ter bolje opravljali. In dopust bo prišel do izraza.