Ljubezen. Emocija o kateri ljudje govorimo, pišemo, se pogovarjamo, zaradi nje se smejemo, jokamo, se jezimo… Ljubezen opevamo skozi celo zgodovino in današnji čas ni prav nobena izjema…. Ljubezen, brez katere nam živeti ni. To frazo, ki jo pogosto beremo, slišimo v umetniških delih, lahko pravzaprav vzamemo kar dobesedno.
Ljubezen je namreč ena izmed temeljnih človekovih potreb in tudi pravic navsezadnje. Po Maslowi hierarhiji potreb nastopi potreba po ljubezni takoj po zadovoljitvi fizioloških potreb in potrebi po varnosti. Torej, najprej mora biti posameznik naspan, nahranjen, pomembno je, da se čuti varnega, takoj zatem pa na poti do psihičnega blagostanja potrebuje ljubezen. Potreba po biti ljubljen, sprejet, potreba po pripadnosti vsekakor narekuje kvaliteto našega življenja.
Iz izkušenj pri delu s klienti in tudi na splošno iz svojih drugih odnosov z ljudmi v privatnem življenju, tudi iz lastnih izkušenj, vsakič znova pridem do zaključka, kako zelo vsi hrepenimo po pristni brezpogojni ljubezni od svojih pomembnih drugih oseb. Brezpogojna ljubezen namreč predstavlja tisto temeljno potrebo po sprejetju in ljubljenosti, ki če ni ustrezno zadovoljena, zelo pogosto vodi v različne stiske.
Danes bi se na tej točki usmerila na stiske na področju duševnega zdravja v povezavi s partnerskimi odnosi.
Brezpogojna ljubezen je usmerjena v človeka kot takega, usmerjena je na osebo samo, nekdo te ima rad takšnega kot si, pri tem ti ne postavlja nikakršnega pogoja. »Rad te imam z vsemi tvojimi napakami, tudi z lastnostmi, ki mi niso najbolj všeč.«
Temu v transakcijski analizi pravimo brezpogojna pozitivna potrditev. V nadaljevanju prav tako izhajam iz teorije transakcijske analize po kateri delam v svoji psihoterapevtski praksi.
Če se vrnem nazaj… vsak človek je usodno odvisen, ne samo od osnovnih potreb kot so hrana, voda, zaščita, razmnoževanje… pač pa tudi in predvsem od drugih ljudi. Otrok se namreč rodi nebogljen, dosti bolj ranljiv kot druga živa bitja. Pomembni drugi (starši oz. neki drugi skrbniki) morajo razmeroma dolgo skrbeti o. zadovoljevati dojenčkove osnovne potrebe, pa tudi kasneje nas vežejo nepogrešljive vezi. Spomnimo se, da je potreba po ljubezni, varnosti, sprejetju ena temeljnih potreb. Starši jo izražajo na različne načine – namen pa je da se z otrokom uglasijo. Dojenček je brez kompetenc govora in realnega mišljenja in meni, da bo umrl, če ga bosta starša psihično ali fizično zapustila. Huje kot smrt pa za dojenčka predstavlja, da bi za vedno ostal sam zapuščen, neljubljen. Tudi kasneje se otrok na svoj način bori za takšno ali drugačno obliko ljubezni staršev in na podlagi sporočil, ki jih prejema oblikuje neke zaključke o sebi, drugih, o svetu. Zato osebe, kjer so ustrezno zadovoljili njihove potrebe po ljubezni (tu bi poudarila, da ima vsak individuum svoje kriterije), imajo tudi bolj pozitivno mnenje o sebi, višjo samopodobo, bolj zdrav odnos do sebe in drugih ljudi, tudi do partnerjev. Omenjene osebe so sposobne razvijati zdrave partnerske odnose ter tudi hitreje prepoznati toksične elemente v svoji zvezi. Medtem ko osebe, niso imele zadovoljene potrebe po ljubezni, pripadnosti, spoštovanju, pogosto ne razvijejo zdrave samopodobe, se jim ves čas ponavlja vzorec, ko naletijo na napačnega, ne prepoznajo nezdravih elementov v odnosu, morda pristajajo na manipulacije in oblike nasilja. Ali pa enostavno mislijo, da si ne zaslužijo ljubezni.
Tu nastopi razlaga pogojne ljubezni, ko je oseba ljubljena samo pod določenimi kriteriji, pogoji, če bo takšna in takšna. Npr. ustrezi mi, shujšaj, ne druži se s prijatelji…le tako te bom imela oz. imel rada oz. rad. Pogojna ljubezen vsekakor pelje v nekvalitetne medsebojne oz. partnerske odnose. Nekateri ljudje nikoli ne uvidijo kako zelo nesrečni so, da se ne morejo iskreno izraziti ne v besedah niti v dejanju in takšno življenje ne pripelje do blagostanja, človek ne zmore izkoristiti danih potencialov. Pomembno je, da prepoznavamo če se v zvezi ne počutimo OK, da ne moremo biti pristni, pogosto je simptom, ki kaže, da nas partnerski odnos ne izpopolnjuje tudi katera izmed duševnih stisk, težav, celo motenj. Menim, da je te vsebine potrebno nasloviti, prepoznati in ukrepati. V kolikor oseba ni imela zadovoljenih potreb po ljubezni, ne ve kaj to brezpogojna ljubezen je, ni nikoli prepozno da to v življenju začuti.
Pogosto prihaja tudi do hitrega menjavanja odnosov, partnerjev. Do močne, usodne zaljubljenosti, potem pa se ponavlja vzorec prekinjanja zveze. Na tej točki bi s etudi jaz navezala med razliko med zaljubljenostjo in ljubeznijo, ki jo pogosto mešamo. Pri zaljubljenosti slepo slediš enemu delu osebe, ki ga pri tebi manjka, tu gre za obsedenost, ki bo slej ko prej minila. Lahko da bo zaljubljenost povsem ugasnila ali pa se bo razvila v brezpogojno ljubezen. Zaljubljenost je pa pogojena z nekim delom opevane osebe, dokler ima ta moč.
Kot sem omenila na začetku, lahko t.i. motnje v procesu zadovoljevanja potreb v zgodnji fazi življenja privedejo tudi do nezmožnosti ljubiti oz. imeti rad sebe. V kolikor oseba ne zmore ljubiti sebe, saj ji tega ni nihče pokazal, je naučil, bo zelo težko brezpogojno ljubila partnerja oz. partnerko. Pogosto tudi takšna oseba najde nekoga s svojimi travmami, odraslo osebo, ki je pravzaprav na določenih področjih podhranjena ljubezni in tudi tu nastajajo konflikti, nezmožnost komunikacije oz. pristnega izkazovanja ljubezni, izražanja kaj sploh rabim, rabiš, rabiva.
Odlična misel, ki sem jo vzela za popotnico tudi v svojem partnerskem odnosu in jo vedno povem tudi svojem klientom je: V ODNOSU SMO: JAZ, TI in MIDVA. Torej, vsak od partnerjev je odgovoren, da poskrbi zase in morda v procesu psihoterapije predela svoje vsebine in ugotovi kako bi le te zadovoljil lahko sam v odraslem telesu. Za to je potreben proces, ki če je kvaliteten z željo zaživeti svoje življenje, lahko potem tudi zaživiš življenje v dvoje.
Velikokrat je težko zdržati sam s seboj. Tudi to je proces, ki se mi zdi, da mora biti izpeljan, če ni bil tekom odraščanja. Da ugotoviš kaj sploh čutiš, kaj rabiš, česa ne želiš, pa čeprav je to tako zelo težko biti sam s seboj. Še zlasti v sedanjih okoliščinah, ko so stiki še toliko bolj omejeni. Vsekakor je to prva stopnja do zrele, brezpogojno ljubeče, izpopolnjujoče partnerske zveze.